Vsem želiva :
-VESELE VELIKONOČNE PRAZNIKE (Slovensko :)
- VESEL VŰZEN (Prekmursko :)
- HAPPY EASTER ( English :)
!!!!!!!!
In še nekaj zanimivosti dveh največjih Velikonočnih simbolov (jajce, zajec):
Jajce
Je prastar simbol, ki se je pojavljal v skoraj vseh preprostih in razvitih svetovnih religijah. Tako kot Kitajci, so tudi Tibetanci, Indijci, Inki, Egipčani, Grki in mnogi drugi vsak na svoj način govorili o kozmičnem jajcu. Kitajci so bili prepričani, da je jajce s svojo notranjostjo predstavljalo kaos, znotraj katerega se je z rojstvom mitološkega bitja Panguja začel razvijati kozmos.
Pangu je v jajcu rasel 18.000 let. V tem času se je jajce ločevalo na dva dela. Iz zgornje lupine je nastalo nebo, iz spodnje zemlja. Pangu pa je razpadel. Iz njegovih oči sta nastala sonce in luna, iz krvi so nastale reke, njegov dih se je spremenil v veter in oblake, iz njegovega glasu je nastal grom. Njegove mišice so se spremenile v polja, njegovi lasje in brada so postali ozvezdja, dlaka pa se je spremenila v travo in drevesa. Iz zob in kosti sta nastala zlato in žad. Znoj, ki je tekel z njega, se je spremenil v dež. Bolhe, ki jih je z njegovega telesa odpihnil veter, pa so se spremenile v (navadne) ljudi.
Kozmično jajce je simbol stvarjenja in življenja
Tudi v drugih starodavnih kulturah obstajajo podobne razlage o nastanku sveta iz (kozmičnega) jajca, ki simbolizira stvarjenje in življenje. V krščanski ikonografiji jajce simbolizira Kristusovo vstajenje, podobno kot v religijah, ki so precej starejše od krščanstva. Vstajenje pa lahko povežemo tudi s piščancem, ki slikovito razbije jajčno lupino in vstopi v življenje, je v knjigi Velika knjiga o praznikih zapisal njen avtor Damjan J. Ovsec.
Prav tako ni nič novega običaj barvanja jajc. Kot je zapisal Ovsec, so poslikana oz. pobarvana jajca zelo značilna za pomladni čas. Če malo pomislimo, kaj smo o jajcih že zapisali, bomo ugotovili, da to dejstvo ni prav nič nenavadno, saj je pomlad čas, ko se začne prebujati narava, ki tako na svoj način oznanja ponovno rojstvo, življenje, upanje, radost itd.
Da so bila prvotna barvana jajca rdeče barve, nam povejo besede, ki jih v slovenščini uporabljamo zanje. Izraz pirh je soroden z izrazom piros, kar v madžarščini pomeni rdečo barvo, v grščini ogenj, češka beseda pyrěti pa pomeni pordeti. V Prekmurju pirhom pravijo remenice, kar izhaja iz besede rúmen, kar v prekmurskem narečju pomeni rdeč.
Rdeča barva ima prav poseben pomen, saj med drugim simbolizira tudi sonce, energijo, ogenj, ljubezen, srce, obnovitev življenja, zdravje, moč, vero in še bi lahko naštevali.
V Sloveniji ne poznamo samo pirhov in remenic. Prav posebno mesto imajo v naši kulturi tudi belokranjske pisanke ali pisanice, ki spadajo med najlepša velikonočna jajca v vsej Evropi. To so tisti črni pirhi z belimi in rdečimi vzorci, ki so ponavadi navezani na vrvice. Zanje so, tako kot za remenice, značilni geometrični in stilizirani liki. Na Primorskem in Gorenjskem je za pirhe nasprotno značilna naturalistična poslikava, ki posnema predvsem rastline in cvetove.
Včasih so pirhe barvali z naravnimi barvami (nekateri to delamo še zdaj:)))
Po gospodinjstvih velikokrat obarvajo pirhe kar tako, da jih skuhajo v vodi, kamor dodajo čebulne liste, ki jajca obarvajo lepo rjavo. Včasih so jajca barvali samo z naravnimi barvami. Rdečo barvo so dobili z zavrelico (zavrelica je prevretek, zavretek) pražiljke, rumeno barvo so dobili z žafranom in češminovimi koreninami, črno z jelševim in hrastovim lubjem, rjavo pa z listi čebule. Pobarvano in okrašeno jajce so na koncu namazali še z mastjo, da se je lepo svetilo.
Dandanes pirhe velikokrat barvamo tudi s posebnimi barvami, ki jih kupimo v trgovini. Nato nanje nalepimo še razne nalepke z velikonočnimi motivi, med katerimi se velikokrat pojavlja tudi velikonočni zajec. Preden se posvetimo tej »velikonočni« živali, moramo omeniti vsaj še dve vrsti velikonočnih jajc.
Vrhniški pirhi so ravno tako zelo značilni za Slovenijo. Leta 1995 je Vrhničan Franc Grom - oče vrhniških pirhov - patentiral to ime. Prvi vrhniški pirh pa je nastal že leta 1993, ko sta gospoda Groma zmotili luknjici na obeh koncih pirha, ki sta bili namenjeni vrvici. Da ne bi bili počeni, ju je zbrusil. Potem je v pirh zvrtal še nekaj luknjic in nastajati so začeli vrhniški pirhi, ki imajo od 700 do 17.000 luknjic. Dvanajst pirhov iz prve zbirke hranijo v Slovenskem etnografskem muzeju. Gospod Grom za svoje pirhe ne uporablja samo kokošjih jajc. Tista jajca, ki sama po sebi niso bela, zbrusi, zato da dobijo belo barvo. Vzorce, ki jih vrta v jajčne lupine, skrbno načrtuje. Največkrat dela nageljne ali vzorce čipke, ki predstavljajo slovensko etnološko zapuščino. Včasih pa na jajcih upodobi tudi razne aktualne dogodke. (Več o vrhniških pirhih in o umetniku Francu Gromu, ki jih izdeluje, si lahko preberete tukaj in tukaj).
Ste že kdaj slišali za Fabergejeva jajca?
Za konec omenimo samo še eno vrsto jajc. Tako kot pirhi so svetovno znana tudi umetniška velikonočna jajca, ki jih je izdeloval ruski draguljar Peter Carl Faberge (1846-1920). Gre za t.i. Fabergejeva jajca, ki jih je draguljar s pomočjo svojih delavcev izdelal med leti 1885 in 1917. V njegovi delavnici so naredili 105 jajc, ohranilo pa se jih je samo 69.
Draguljar, ki je živel v Sankt Peterburgu, kjer je živela tudi carska družina, je svoje »jajčne« umetnine, okrašene z dragimi kamni, izdeloval predvsem za dvor. V času, ko je Rusiji vladal cesar Aleksander III., je bilo treba vsako leto za veliko noč narediti eno jajce za njegovo ženo. Fabergejeva velikonočna jajca niso bila posebna samo zaradi zelo bogate okrasitve, ampak tudi zaradi presenečenja, ki se je skrivalo v vsakem izmed njih. Ko je Aleksandra III. nasledil sin Nikolaj II., so od draguljarja letno zahtevali dve jajci - eno za cesarjevo ženo, drugo za njegovo mater.
Naj bo dovolj besed o velikonočnih jajcih, pirhih, pisanicah, remenicah itd. Poglejmo si še od kod izvira velikonočni zajec.
Velikonočni zajec
Zajec je neke vrste velikonočni Božiček. Znan je po tem, da predvsem otrokom po vsej Evropi prinaša pirhe, čeprav se nam zdi, da v Sloveniji, predvsem na podeželju velikonočni zajec nima neke posebne vloge.
(Velikonočni) zajec izvira iz germanskega poganskega sveta. Je tisti, ki naj bi znesel velikonočno oz. pomladno jajce. Po nekaterih virih naj bi bil prispodoba ali žrtvena žival germanske boginje Eastre. Druga poimenovanja te boginje so še Eostre, Ostre, Ostare, kar več kot očitno kaže na dejstvo, da sta angleški in nemški izraz za veliko noč izpeljana ravno iz poimenovanj omenjene boginje (ang. Easter, nem. Ostern). Tudi besedi za velikonočnega zajca izvirata iz imena boginje. Angleži zajcu pravijo Easter Hare, na področjih, kjer se govori nemščina, pa ga imenujejo Osterhase. Germani so praznik, posvečen boginji Eastri, ki naj bi imela zajčjo glavo, praznovali v aprilu. Nekateri so jo imeli za gozdno boginjo, za boginjo pomladi ali zarje. Spet drugim je predstavljala začetek življenja.
Zajec je prastar simbol plodnosti
Kljub vsemu, pa etnolog Ovsec v svoji knjigi Velika knjiga o praznikih, piše, da zajec ni značilna mitološka germanska žival, ampak je prastar simbol plodnosti, razširjen po vsem svetu. Zajec je zelo povezan z luno in predstavlja lunarno žival. Luna pa je, v nasprotju s soncem, simbol ženskega kozmičnega principa. Zato zajec predstavlja tudi ponovno rojstvo, preporoditev, vstajenje, celo intuicijo. Ovsec dodaja, da je zajec pogosto povezan tudi z žrtvenim ognjem in deluje simbolično kot nekakšno poroštvo za življenje. Splošno znana je tudi zajčja noga (taca), ki preganja uroke in čarovništvo. Po drugi strani pa je zajec, podobno kot mačka, atribut čarovnic. Poleg vsega naštetega naj bi bil zajec tudi simbol pohotnosti. Na tem mestu lahko omenimo, da krščanska umetnost v zvezi s tem pozna podobe, ko se pri nogah Device Marije pojavi bel zajec, kar simbolizira zmago nad poželenjem.
Kasneje se je v likovni velikonočni ikonografiji skupaj z jajci pojavil tudi zajec. Poleg teh dveh simbolov so začeli upodabljati še piščance, kokoši in peteline, ki so seveda povezani z jajci, in škrate ter otroke. Med otroki so izstopale deklice, ki so znak (krščanske) nedolžnosti in mladosti. Upodabljanje vseh teh motivov v raznih oblikah se je razcvetelo skupaj z navado, da so si ljudje za praznike pošiljali voščilnice. To so bile situacije, ki so domišljiji umetnikov omogočale prosto pot pri slikanju velikonočnih motivov. Za konec omenimo še to, da je bila zlata doba razglednic v začetku 20. stoletja.
(povzeto iz zlataleta.com)
